MARGHERITA TRUSGNACH
KULTURNA DELAVKA, PESNICA
Margherita, se je rodila leta 1963 v občini Garmak, v Rečanski dolini (Benečija), kjer še vedno živi in dela. Zase pravi, da je na domače kraje zelo navezana, kar se tudi odraža v njenem umetniškem ustvarjanju.
Pri štirinajstih leti je začela sodelovati s lokalnim KD Rečan in peti v zboru. V tistem obdobju je to bila pogumna odločitev, saj je predstavljala jasno politično opredelitev v času, ki Slovencem v Italiji, ni bil niti malo naklonjen.
V šolah so poučevali zgolj v italijanskem jeziku. So pa v družini in v domači vasi ohranjali svojo dediščino in se med seboj pogovarjali samo v slovenskem narečju. Naročeni so bili na časopisa Novi Matajur in Dom, ki sta izhajala v slovenščini. Njena mama je imela shranjene knjige z molitvami in pesmarico. Te je Margherita rada prebirala in se tako naučila brati in pisati v domačem jeziku. Že kot mlada je vedela, da to ni dovolj za poznavanje jezika, zato je kasneje začela obiskovati tečaje slovenščine in prebirati slovensko literaturo.
Z leti je v KD Rečan postajala vedno bolj aktivna. Sodelovala je na različnih tekmovanjih, ki jih je za otroke organiziral Študijski center Nediža (Moja vas), pomagala je pri poletnih taborih (Mlada brieza, Barčica moja) in nastopala v gledaliških predstavah (Beneško gledališče). Je ena izmed ustanovnih članov čezmejnega društva PoBeRe-NIT (Benečija-Posočje- Rezija). Še vedno poje v pevskem zboru Rečan in v zboru dvojezične šole Fajnabanda. Trenutno vodi organizacijo največji dogodek tega društva, Senjam Beneške Pesmi.
Ker bi rada ohranila lokalno besedo, piše pesmi in poezije v domačem narečju; objavlja jih v različnih knjigah in revijah. Za KD Rečan organizira literarne večere, na katerih gosti pesnike različnih jezikov in kultur. Večkrat je tudi sama vabljena na predstavitve svoje poezije v Furlanijo in Slovenijo. Tam poslušalcem vedno pripoveduje o svoji domači Benečiji, katera je med ljudmi še vedno pozabljena in odrinjena na rob.
Zaposlena je na KD Ivan Trinko v Čedadu, kjer je tudi izdala pesniško zbirko Same misli (2020).
KIETINCA (Ogrlica)
Si teu bit tela kietinca
an se zibat
na milosti moje sape
zasopjene blizu tebe
si teu bit tela kietinca
buošcat gorecjo kožo
an poslušat bitje srca
si teu bit tela kietinca
zlata za na porjaviet
kar naugnane kaplje poti
so mi rosile mier
si teu bit moja kietinca
tudi miez ne vic mladih niedrah
pa si ratu samuo rahli dih
ki ne suši vse moje želje.
Volevi essere questa catenina
oscillare
in balia del mio respiro
che si affannava accanto a te
volevi essere questa catenina
accarezzare la mia calda pelle
ascoltare i battiti del cuore
volevi essere una catenina
d’oro per non arrugginire
quando impetuose gocce di sudore
mi irroravano pace
volevi essere questa catenina
anche tra seni non più freschi
ma ora sei solo un soffio lieve
che non asciuga tutti i miei desideri.
